Fotografirati sem začela, ko sem spoznala, da otok nikoli ni povsem enak. Svetloba na kamnu se spreminja, senca za zaprtimi polkni pripoveduje novo zgodbo, tišina pa ima nešteto odtenkov. Prav v teh, marsikomu komaj opaznih spremembah, sem začela odkrivati lepoto, ki sem jo želela ujeti v fotografije.
Sčasoma sem začela beležiti obraz otoka v vseh letnih časih, predvsem pa v vseh njegovih spreminjajočih se razpoloženjih. Hodila sem po poteh, po katerih sem že tolikokrat stopala, a sem jih skozi objektiv začela doživljati povsem drugače. Tako je fotografija postala moje novo izrazno sredstvo in naravno nadaljevanje vsega, kar me je doslej kot ustvarjalko oblikovalo. Beseda, glasba, podoba in misel so zame del istega notranjega sveta. Vsaka se izraža v svojem jeziku.
Razstavo sem poimenovala Kuća pored mora po pesmi Arsena Dedića, prijatelja in umetniškega sopotnika, s katerim me je povezovalo dolgoletno ustvarjalno sodelovanje in iskreno prijateljstvo.
Naslov ni naključen. Kuća pored mora je več kot naslov pesmi. Je občutek pripadnosti. Je dom, ki ostane z nami, tudi ko ga zapustimo. Nekateri kraji namreč prerastejo svojo geografsko podobo. Naselijo se v nas in postanejo del tega, kar smo.
Takšna je zame Šolta. Otok, ki me je pred mnogimi leti ujel v svoje mreže in me odtlej ni več izpustil. Ta razstava je moj tihi poklon njeni lepoti, njeni tišini in njeni duši.
Nisem poklicna fotografinja. Sem le nekdo, ki je skozi objektiv poskušal ujeti tisto, kar mi je otok skozi leta potrpežljivo razodeval. Če bo vsaj delček tega začutil tudi kdo izmed vas, bo moj poklon Šolti dosegel svoj namen.