Jack London je leta 1915 napisal roman Prisilni jopič, zgodbo o profesorju, ki je bil zaradi umora obsojen na dosmrtno ječo. Kruti pazniki, ki so želeli zlomiti njegov duh, so ga vrgli v samico in stisnili v jopič, ki mu je popolnoma onemogočil premikanje. Vse, kar mu je ostalo, so bile njegove misli, in da bi pozabil na fizične bolečine, se je počasi naučil, kako zapustiti telo; svoj duh je pognal v vesolje, se dotikal zvezd, bil je eno z neskončnostjo in kot Orlando je potoval skozi prejšnja življenja. Čuden in zelo abstrakten roman o metafizični izkušnji. A vendar je v črni samoti vse mogoče.

Nevrolog Oliver Sacks v knjigi o halucinacijah piše, da kadar se posameznik za dalj časa znajde v izoliranem prostoru ali biva v monotonem okolju, velikokrat doživi halucinacije. Zaporniki v samicah ta pojav dobro poznajo in mu rečejo »zaporniški kino«. Nekateri vidijo geometrijske like, drugi podobe ljudi in intenzivne barve. Mnogi, ki so jih izkusili, so se zbali, da so izgubili razum, a takoj, ko so si zadali neko mentalno nalogo, recimo računanje, so te tridimenzionalne slike izginile.

Znane so zgodbe zapornikov, ki so grozo samice preživeli le tako, da so ves čas intenzivno razmišljali in disciplinirali notranji svet: nekateri so svoje misli prevajali v druge jezike, ki so jih znali, drugi spet so se v domišljiji sprehajali po vseh mestih, ki so jih kdaj obiskali, ali pa so si priklicali spomine, si predstavljali, kako na koži čutijo dotike ljubljene ...

Kaj vse znajo naši možgani, ko morajo potolažiti telo, ki je zaprto med štiri stene, in dušo, ki je obsojena na izolacijo! Ljudem, ki so preživeli strahote zaporov ali taborišč, ni bila skupna neka fizična moč, ampak intelektualna radovednost. Domišljija.

Vitomil Zupan je v zaporu preživel dolgih sedem let. V ledeno mrzli celici, v kateri je zbolel za tuberkulozo. Znani obiskovalec gostiln je rad rekel, da si je takrat uničil pljuča, a si ohranil jetra.

Ta trmasti in kljubovalni človek, ta možata prispodoba svobode, ki mu ni ušla nobena ženska in ki je vedno vsem povedal, kar si je mislil, se je kar naenkrat znašel zaprt med štiri stene in na sojenju so mu obljubljali, da bo tam ostal kar petnajst let.

Ta renesančni mož, erotični kralj, ki si je zaradi pokra lakiral nohte, ki je po Ljubljani nosil rumene špičake in ni padel niti po petnajstih konjakih, je grozo zapora, samoto in zlobo paznikov in sojetnikov preživel tako, da je pisal poezijo. Romani so bili predolgi in imel je premalo papirja, pesmi pa so imele ritem, melodijo; tri vrstice za ironijo, pet vrstic za hrepenenje. Iz metle, las in niti, ki si jo je izpulil iz hlač, je napravil čopič, iz saj, rje in krvi si je zmešal tinto in pisal na vse, kar mu je prišlo pod roke, od toaletnega papirja do cigaretnih škatlic. Z verzi je slikal zemljevide in reliefe: drevesa, občutja, ženska telesa, spomine, dvobojeval se je s svojimi sovražniki …

Kot pravi Vita Mavrič, je v zaporniški poeziji ves čas potoval. Kasneje je zapisal, da je ob pisanju poezije občutil posebno svobodo, upor - in celo nekak up. Napisal je šestdeset tisoč verzov in jih redno tihotapil na svobodo. Ifigenija Simonović jih je kasneje herojsko in z ljubeznijo uredila v neverjetnih petindvajset pesniških zbirk.

Med Zupanovo zaporniško zapuščino so bili tudi notni zapisi znanih predvojnih šlagerjev, melodije, za katere je zapisal nekaj pesmi. Glasba, in ne le poezija, je bila očitno pomemben del njegovega preživetja v ječi. Vita Mavrič in Jani Kovačič, ki je del zaporniške poezije sam uglasbil, sta jih obudila, presnovila skozi čas in čustva. Jih sestavila v zgodbo, svetlečo predstavo, v kateri utripata dva pola, ženski in moški, nežnost in prst v oko. Melodija in ritem.

Omejen, statičen in umazan svet ječe, v katerem moški potuje vase, da bi prišel ven in v spomine. Sanjari o vonju po ženski, razmišlja o njeni lepoti, si predstavlja na tisoče teles, na tisoče bokov in prsi. Na drugi strani je neskončen svoboden svet zunaj, v katerem brsti in ga čaka ženska, ki hrepeni, ljubi in zna ustvarjati novo življenje. Potepa se po znanih ulicah, se vzpenja na Ljubljanski grad. Z nostalgičnimi popevkami ga vabi ven, kot sirena upanja.

Odlične in tako različne interpretacije Vite Mavrič in Janija Kovačiča pred nami oblikujejo zemljevid Zupanovega sveta, v katerem je metalec nožev, požiralec ognja, samodestruktiven, pameten, hiter, pogumen, kljubovalen, romantičen in trmast do bolečine. Realizem, ki se na odru včasih in nepričakovano spogleda z metafiziko in nas iz blata vrže med zvezde.

Legenda sicer pravi - in Zupan je nikoli ni zanikal -, da ta slovenski Houdini ni iz zapora potoval le v mislih, ampak je nekajkrat resnično pobegnil, se napil in se spet vrnil v celico.

Ko se je spominjal zaporniških dni, je Manci Košir v slavnem intervjuju, ki je bil objavljen v Sodobnosti, pripovedoval o tem, da je bil zapor zanj koristna akademija, saj da je tam veliko bral. »Notri so ječarji kurili s knjigami in prišel sem do zelo zanimivih del: kompletnega Platona, Aristotela, Tomaža Akvinskega. Nisem torej sam kriv, da sem izobražen!« Povedal ji je še: »Prišel je čas, ko sem občutil pravo domotožje za arestom ... onstran zidu je človek lahko jasen, lahek in čist in res svoboden ...«

Tam je študiral budizem, razmišljal je o zavesti in meditaciji. Psihologija ga je vedno zanimala, danes bi se najverjetneje navduševal nad nevrologijo in psihološko antropologijo.

Iz zapora je, kot je dejal, prišel izučen in z izurjenimi možgani, ampak kdo v tem prostoru potrebuje takšne ljudi? »S kupom tihotapljenih rokopisov, s precejšnim znanjem in obilnimi načrti so me izpustili v okolje, ki človeka, kakršen sem jaz, ni prav nič potrebovalo in sem ga samo motil ...« Od vedno so mu namreč šle na živce vse oblike slovenske moralne ogorčenosti, zvite hrbtenice, samousmiljenje in vse, kar izvira iz ranjenega nacionalnega napuha. In kot vidimo, se od takrat ni nič spremenilo.

Zato je projekt Zupanovih šlagerjev in pesmi iz zapora tako aktualen in sodoben, in ko enkrat slišimo te pesmi, ko se pred nami na odru sestavijo v življenje, nam ne gredo več iz glave.

Včasih se tako zavito izražate, da vam ne morem slediti, mu v tistem intervjuju še reče Manca Košir. »Ker nisem lovec, pač pa divjačina, z nekaj izkušnje,« ji odgovori.

Irena Štaudohar, novinarka in dramaturginja